Na petek 18.01.2002 modruje Scremer

Dragi moji, ne bom vam lagal,... Comanche 4 je nadaljevanje serije Comanche! Kaj!?, Kako? A, pravite, da to že veste? Pa vi ste neverjetni, vse to ste ugotovili že iz naslova, ufff... Aha, sem pa prepričan, da vas večina, ki bere ta članek nikdar ni igrala prvega Comanche-ja, kaj šele, da bi vedeli kakšna revolucije je le-ta bil. Res je, Comanche je takrat igralcu ponudil popolnoma prosto gibanje po pokrajinah, ki je bila za tiste čase prelepo zrendrirana na ekran monitorja. Vse to je igri omogočal izjemen grafičen pogon, ki je baziral na voksli, majhnih trikotničkih, o katerih se je takrat govorilo in pisalo kot čudu tehnologije in so kaj kmalu postali zaščitni znak podjetja Novalogic.

Novalogic nam je kasneje prinesel še celo košarico naslovov, ki so se izrisovali s pomočjo vokslov in med njimi smo našli tudi nadaljevanje originalnega Comanche-ja. Recept za uspeh pri novincu je bil, malce izboljšati grafiko in vdihniti še nekaj realizma, a kot se je izkazalo, je bilo takšno razmišljanje Novalogic-ovih strokovnjakov popolnoma zgrešeno. Ljudje si niso želeli, tažkega vzletanja in še težjega upravljanja plovila v zraku, hoteli so zabavo in hitro akcijo, brez predhodnega listanja po dvesto stranem priročniku (razen izjem, "kapo dol fantje"). A verjetno največji krivec za neuspeh naslednika Comanche-ja, je bil tisti mali trikotnik, imenovan voksel, saj se je poizkušal uveljaviti v času, ko so bili na pohodu 3D pospeševalniki. Voksli in 3D pospešena grafika, pa sta področji, ki se na noben način ne ujameta, med njima ni nobenih iskric, ki bi ustvarile sožitje. Torej, preprosto povedano, vokslov ni mogoče pospeševati in od blizu izgledajo prav grozno. Fantje pri Novalogic-u so se tega zavedli in naredili korak naprej v 3D pospešen svet...

In tukaj je, po treh letih, nadaljevanje dokaj popularne vojaške helikoptrske "simulacije", ki je hkrati prva Novalogic-ova igra, ki se je 100% odpovedala vokslom. Grafika je čudovita, igralnost otročje lahka in najpomembnejše, igra je zabavna! Vse skupaj so vpeli v stari, dobro poznani koncept prvega Comanche-ja. Štirica se je odpovedala raznim komplikacijam in številnim komandam, ki so v pravem svetu potrebne za upravljenja helikopterjev, ves koncept je poenostavljen in igra vas bo neprestano silila k ponovnemu igranju v primeru smrti. Vzletite lahko že s samo eno tipko, upravljanje višine je preprosto, pred začetkom misije pa lahko le pogledate kaj morate na bojnem pohodu uničiti in "waypoint-i" vas bodo pripeljali do tarče. Že res, da lahko uberete drugo pot, bogu za ritjo, a kaj bi se mučil, ko pa vas bo igra pripeljala do zabave, kjer nato samo še odplešete svoj divji Rock'n'Roll.

V igri boste, v večini primerov, uničevali tarče, na vsake toliko časa, pa se boste postavili v obrambo, odbili napad in misija bo zaključena, če seveda preživite. Vse te vragolije bomo počeli v šestih misijah, razmetanih po vseh svetovnih kriznih žariščih, njihova težavnost pa bo postopoma naraščala. Prve misije so resnično lahke, če pa bi že komu, ki se ni še nikdar srečal s podobno igro, delale težave imate vključeno tudi učno misijo. Svetujem vam, da se vključite vanjo in po desetih minutah boste postali vrhunski pilot Comanche-ja RAH 66... Do sedaj vse lepo in prav, a vseeno nekaj manjka! Po dolgem premisleku, strašnem napenjanju možganov in kilogramu spožrtega čipsa, se mi posveti in doživim razsvetlitev. Joystick, v dobesednem prevodu, palica veselja, oziroma pravilno slovensko, igralna palica. V napovedi sem toliko govoril o njej in pa kako igranje brez njen ne bo tisto pravo, a ko igro končno dobim pod svoje prste, skorajda pozabim na tisti kos plastike. Nemudoma pokličem "kolega" in ga prosim če mi posodi mojo palico, ki sem mu jo posodil pred leti in mi je ni nikoli vrnil. Bil je takoj za, edini problemček je bil zadevico najti, a za nas ni ovir in po mukotrpni preiskavi sva jo našla ležati v kotu, pod kupom škatel in prahu. Svojega BlackHawka sem pošteno očedil, vtaknil njegov vtič v zadek računalnika in pognal igro. Opaaa, Janezek! To je pa čisto nova zgodba, zadevica je resnično bolj igralna kot preko tipkovnice (kot vse leteče igre :)). Sedaj lahko mirno rečem, da začnete uživati smetanco igre šele ko uporabite svojo palico veselja.. Izmikanje sovražnikovim projektilom, nizko letečim plovilom in zemljskim patruljam je precej bolj zabavno. Let tik nad krošnjami je še enkrat slajši in vsaj tolikokrat lažji kot z uporabo tipkovnice, a kljub vsemu le-ta ostaja dvorezni meč. Ko letite tik nad tlemi, se skrijete sovražnikovim radarjem, enote na tleh pod krošnjami, oborožene z raketami pa postanejo precej bolj trd oreh. Ko vas iznenada napadejo izpod dreves se je skorajda nemogoče izmakniti, vsaj meni :)...

Sama UI sovragov se mi zdi zadovoljiva, saj se hitro odzovejejo na vašo prisotnost in vas napadejo z vso močjo, poleg tega pa ne tečejo ravno brezglavo v smrt. Velikokrat boste lahko videli kako pehotne enote tečejo po terenu in iščejo zaklon izza katerega vas bodo nato začeli napadati. Sovražnik je, recimo temu, pestro oborožen, saj lahko srečate majhne čolne, velike ladje, razno razna oklepna vozila ter več različnih tipov helikopterjev matere Rusije. Velikokrat se mi je zgodilo, da me je število različno oboroženih sovražnikov prisililo, da sem prej poiskal zaklon in jih šele nato enega za drugim spravil na oni svet. Posebej se mi je tudi zdela zanimiva pomoč "wingman-a", ki pa se po mojem okusu ne izkaže tako dobro. Lahko mu boste ukazali obrambo česar koli ali pa ga naženite na vaš cilj. Zanimivo, a kljub vsemu boste morali opraviti večino dela (pravzaprav kar vse) kar sami, saj smo navsezadnje carji igre mi igralci :). Še večji carji pa ste lahko če se odpravite na igro preko Interneta, LANa in pokažete vsem prijateljem, da vi obvladate stvar, pod pogojem, da zmagate, jasno. Igra namreč podpira do 16 igralcev in kljub temu, da tega dela igre nisem preizkusil verjamem, da je igra še bolj zabavna kot v singleplayer načinu. Kot smo smo že navajeni pri letečih igrah, lahko uporabljamo različne poglede na dogajanje, kjer je meni najljubši tisti iz kabine. Priznati morate, da je ta način še najbolj uporaben in je tako najlažje zadeti sovražnika. Prepričan pa sem tudi, da se bodo našli ekstremisti, ki bodo poskušali igro "obrniti" iz tretjeosebnega pogleda, a to je čisto vaša izbira.

Veliko hvalim in nič ne pograjam! Brez skrbi, tudi slabo stran sem našel. Igra je namreč grafično čudovita in za polno očesno zadovoljitev boste potrebovali GeForce 3 ali Redeon 8500 in po vsebini Read.me datoteke sodeč tudi to ne bo dovolj. V knjižici namreč piše, da bodo Comanche-jev anti-aliasing mode podpirale šele naslednje generacije grafičnih kartic z nVidia-nim čipovjem NV25. Sem vas prestrašil? Kar brez skrbi, na GeForce 2 MX400 z 64MB rama, teče zadeva gladko kot le kaj. Efekti so čudoviti, voda pod vami prelepo vzvalovi, sovražnikove enote gorijo v prečudovitih plamenih, sonce ustvarja enkraten odsev na oknu, valovi na morju so naravnost fantastični, vozila in njihov razpad ko jih zadane raketa so čudovito prikazana, "lepa (in grda) sela, lepo gore", teren je fenomenalen,... in tako dalje. Novalogic se je s tem pogonom izkazal in prepričan sem, da bo v njem nastalo še veliko bodočih iger.

Torej, za konec lahko rečem, da Comanche 4 super igra, Novalogic je tokrat zadel "jackpot". Igra je definitivno primerna za vse vročekrvneže, ki so željni hitre akcije, med tem ko bodo ljubitelji simulacij rajši počakali na kak drug naslov. In čisto za konec se mi postavlja še eno vprašanje: " Je helikopter dovolj privlačan zadeva za vas, navkljub čudoviti grafiki in lahkemu upravljanju?". Bomo videli, pustimo času, čas in zagotovo se bo uspešnost ali neuspešnost pokazala tudi na naši lestvici.