Na ponedeljek 17.11.2003 modruje Šnici

V času sijočih oklepov, ko je beseda čast še imela svojo vrednost in čar, so se morali ljudje boriti za svoj obstoj proti raznim nebodijihtrebajem. Prikazni inu spački, ki so nastali kot posledica igranja hudobcev z magijo niso bili redkost. Ne sploh ne. In te osebke, hudobce, smo klicali kar čarovniki, ki so bolj ali manj hoteli škoditi drugim, z namenom, da bi njim bilo lažje. To jim je kajpak uspevalo, a samo dokler se ni izza sosednjega vogala prikazal kakšen kuštno odet heroj, ki je imel na glavi nataknjeno štirioglato čelado z majhnimi luknjicami skozi katere se je bolj ja kot ne dušil. Ampak on je heroj in heroji niso razvajene pičkice. Zatorej navkljub vsem težavam z uniformo je vsej stvari prišel do dna in rešil svet pred kolapsom ter med osvajanjem prelestnih gospodičen posekal še zmajevsko glavo ali dve, ki so ravnokar preletavali naselje. Okej, okej. Priznam, da name kar ornk vplivajo filmi in prec ko sem pognal najnovejšo igro razvojnega tima Troika Games mi je v glavo šinil naslov Dungeons & Dragons. Ne bi se čudil, ako so se razvijalci zgledovali po dotičnem velikolpatnenem produktu in od tod črpali obilico zlodejčkov, zmajev in hudobcev, ki se jim trudi upirati peščica utrujenih ljudekov in raznih mešancev (palčki, elfi itd...).

Ja ja, Elemental Evil je točno to. Repegejščina (role playing game) polna mističnih bitij in sivo bradatih čarodejev s pridihom strategije, tepežkanja in najvažnejše, z bildanjem svojih izbranih likov. A začnimo na začetku. V trenutku ko boste špil zagnali, se bo pred vašimi očmi odvrtel animiran filmček, ki vam razkrije skrivnostno bitko. Kajpak štorija, ki je mimogrede hudo betežna oziroma se moram precej strinjat s kolegi recenzenti, da rdeče niti igra pravzaprav sploh ne ponuja, se vam s filmom ne razkrije, marveč jo igra na svoj način poizkuša razvozlati skozi igranje. Skratka s časom, vam bo postalo jasno čemu so se hudobne kreature na čelu z nekim čarovničkom in pa dobri dečki, ki na svoji strani gostijo menihe (le-ti pa obvladajo magijo) in pa sijoče konzerve, ki pred seboj pomendrajo vse kar ni na njihovi strani, sploh tepežkajo pred vami. A pustivši mi to za vas igralce, ki bi se vam slučajno zahotelo igranja. Povem le, da je bitka dobljena, kaj pa vojna...

Po odvrteni začetni sekvenci se pred vami odpre meni. Le-ta vam ponudi na izbiro novo igro ali spoznavanje igre in nje upravljanje preko učnih misij. Žal špil ne podpira medmrežnega tepežkanja tako, da to izbiro iščete hudo zaman. Zatorej brž klik na novo izkušnjo čemur bo sledilo izbiranje težavnostne stopnje in nato mozganje kam sedaj. Odpre se vam namreč devet poti, devet strani kamor se lahko napotite. Postavite se na stran dobrih fantov (good), na stran možakov, ki se brigajo za svoje zadeve (nevtral) ali zlobnežev, ki delaju svetu bolj ali manj samo težave (evil). To so torej tri in kje je preostalih šest. No vsaka stran se nato razcepi še na troje vej lawful (npr. lawful good), true (npr. true nevtral) in pa chaotic (npr. chaotic evil). In vsaka izmed izbranih poti poseduje svoj začetek, s časom pa se poti združijo, a to skrivnostno razkrivanje zopet prepustivši vam. Ko se uspete odločiti za vam omiljeno stran, pa vas čaka še večji zalogaj. Pred vami se bo znašla obilica nastavitev, ki bodo začetnikom in tistim, ki se s setom D&D pravil niso še nikdar srečali, igra mimogrede poseduje najnovejšo različico postavljeno v svet Greyhawk, predstavljale hud cmok v grlu. Nastavitev je namreč toliko, da se med njimi kaj kmalu izgubiš. Sicer je sleherna izmed njih opisana, a kdo je danes pripravljen brati cele romane pojasnil že samo, da nastavi igro po svojem okusu. Hja, samo hardkore pristaši igranja vlog :). Kljub temu pa ovira ni nepremostljiva. Razvijalec je ponudil že nekaj prednastavljenih likov, ki pa bolj ali manj niso ravno posrečeni. Vendar nekako je potrebno začeti. Sestaviti je namreč potrebno tim do največ petih mož ali deklet, saj kot posameznik ne prideš daleč ko te k sebi pokliče kruta pogibel.

In tukaj potrkamo realnosti na vrata. Zelo fino in pohvalno je, da vsaka stran, ne glede za katero se odločite, poseduje svoj začetek in tudi konec. Vrženo vam je tudi nekaj nekaj denarja, da lahko opremite svoje prisklednike. To storite tako, da poiščete najbližjo trgovinico in se nemudoma podate v barantanje s prodajalcem. Takisto velja biti pri nakupu opreme posebej pazljivi, da vsakemu liku, ki ga posedujete, priskrbite orožje oziroma ščit, ki ga le-ta zna uporabljati. V nasprotnem ste zmetali proč dragocene cekine, še tako velik in lep ščit pa lastniku ne bo koristil niti kot dežnik. Treba je priznati, da je v špilu kar velik poudarken na izbiri orožja in preostale bojne opreme. Tudi sama količinska izbira orožja je zelo pestra saj se lahko odločimo za nakup raznovrstnih mečev, sekir, bodal, palic in pa raznovrstnih ščitov naprimer usnjeni, kovinski, magični in še in še. In ko enkrat pustimo nakupe za seboj, se "prava akcija" prične...

V igri srečamo precej raznolike naloge. Najbolje bo, da se kot začetniki najprvo lotimo enostavnih misijc in s tem pridobimo kakšno izkušnjo kot pa, da se brezglavo zapodimo proti prvi zmajevski votlini in predčasno odidemo od računalnika polni jeze in nerazumevanja zakaj smo izgubili. Torej naloge, ki naj bi bile primerne za nas se glasijo nekako v smislu "priskrbi mi moko od peka" ali pa "pobij pirate ki so oropali konvoj", a kljub temu se zna zgoditi da pri nekaterih zadatkih dobesedno izgubiš živce saj so le-ti še vedno pretežki za igranje na samem začetku. Pri takih nalogah si počasi klešete sloves lokalnega veljaka, to pa s seboj prinaša cenejše nakupe (s popustom :)) in še več nalog, ki so venomer težje a zato tudi bogateje poplačane. Misije ponavadi dobite od preprostih ljudi, ki živijo v mestu. Sprva boste morali kar precej spraševati naokoli in se sami pozanimati o lokalnih zanimivostih in nenavadnih dogodkih, se pa stvari skozi čas spremenijo in kaj kmalu se vam odprejo tudi duri za v druga mesta. Skratka vsega po malo, brez prave zgodbovne niti.

Nadgrajevanje vaših vojakov je dokaj preprosto. Na vas je le da se ornk pretepate in ko enkrat dosežete dovolj izkušenj se vam ob liku prikaže zvezdica, ki omogoča bildanje vašega klavca. Kot se za rpgjko spodobi imamo pri izoblikovanju lika povsem prosto pot, kar pomeni, da lahko svojega junaka kaj kmalu razvijete v odlčnega zdravilca, v močnega čarovnika ali pa posežete po vsem nasprotni strani in izrodite spretnega mečevalca ali brutalnega silaka. Odločitev je pak vaša. Pri kameradih velja omeniti še da se njihovo maksimalno število giblje na osmih postavnih kompanjonih. Od tega je pet naših izbranih inu ustvarjenih likov, dočim so ostali trije lahko najeti oziroma se priklatijo v druščino ko jih enkrat rešimo pogube. Dodatni trije kompanjoni so sicer kul stvar, vendar nemalokrat prodajo tvoj omiljeni izdelek za katerega si štedil skozi celo igro, in od vsakega plenjena si vzemejo določen delež. Pri soborcih velja omeniti še eno zanimivo novost. Umiranje na obroke :). Junak umre namreč šele ko ga sovrag poseka na minus 10 življenskih točk (-10HP). Možno je tudi ozdraviti slehernega, če le posedujemo zadostno količino denarja. Juhej.

Način bojevanja je pozicijski. To pomeni, da nam je dan na razpolago določen čas, ki ga izkoristimo za premike likov. Velikokrat se zgodi, da lik zgreši cilj, pač odvisno od njegove nabildanosti, kar vas zna spravljati v obup. Fantje inu dekleta namreč zgrešijo najraje takrat, ko bi morali najbolj zadevati. A pač tako je. Tudi sama druščina napadalcev je precej pisana. Naletimo lahko na mutirane žabe, kače, raznovrstne plazilce, pa zmajčke, tudi pirati ne manjkajo, gozdna bitja, ogri, troli in celo z navadnimi ljudmi se lahko zapletemo v prepir in nato robavs.

Po pisani pokrajini nam dela družbo dvoje zemljevidov; mestni in svetovni zemljevid. Kje koga uporabljamo je nabrž jasno vsem zatorej preskočim na komentar tiste pisane pokrajine. Ja igra nudi igralcu zares lep pogled. Pisano so mesta, pokrajine in notranji prostori. V kar nekaj podrobnosti so se vrgli avtorji, to jim je potrebno priznati, ni mi pa jasno čemu so izpustili interakcijo s predmeti. Kdo bi vedel. Takisto velja pohvaliti solidno zvočno podlago, ki ni ravno vrhunec igračarske branže vendar svoje delo opravlja dovolj pristno.

Če povzamem je igra sicer v osnovi morebiti bila dobro zamišljen produkt, vendar so avtorji nekje hudo skrenili. Nekako bi se morali posvetiti zgodbi, ki je srčika dotičnega žanra in manjek le-te se hudo pozna. Takisto bi si lahko vzeli še kak mesec časa in pobili nekaj hroščev, saj nekateri izmed njih drastično vplivajo na igranje. Tudi interakcija med liki in osebki ki jih srečamo hudo šepa. Človek nekako pričakuje kak pozdrav ali zahvalo vendar tega Elemental Evil igralcu ne ponudi. Da ne omenjam grozen, ničkaj prijazen vmesnik, ki je osnovni gradnik med igralcem in igro. Vmesnik ti podaja informacije in ti omogoča nudenje povratnih informacij, vendar če potrebuješ za spoznavanje in navajanje le-tega nekaj ur se draž igranja prec izgubi. Bo že držalo, da Elemental Evil ni igra za vsakogar in vsekakor ni dovolj, da si vsake toliko časa na svoje računalo namestiš RGP in ga obrneš. Za igranje te igre moraš biti enostavno zaljubljen v D&D svet. Le tako boš imel dovolj moči in volje za spoznavanje igre in njenih želja, ter prenašanje stupidnostih, ki jih izvaja skozi skupaj preživete urice. Heh...