Na torek 04.11.2003 modruje Šnici

V ne tako davni preteklosti smo lahko občudovali ljudi, ki so po računalniških trgovinah panično iskali izvode novopečene igre po naslovu MAX PAYNE. Čeprav so te ljudi (tudi jaz sem bil med njimi) prodajalci mirili z dejstvom, da je izvodov več kot dovolj za vse, je bila množica raznovrstnih primerkov čedalje bolj nervozna, saj je vsakdo hotel imeti to igro čim prej v svoji posesti oziroma jo je hotel čim prej inštalirati na svoj računalnik. Toda vse hudo storjeno zaradi te igre je bilo vsem nam opravičeno, saj tako fenomenalne igre takrat že dolgo nismo igrali (pravi konkurent HALF LIFE-u). Še preden je igra sploh prišla v izložbe smo v napovedih brali same dobre stvari glede inovacij v igri, kar pa je prihod igre sploh potrdil. Torej prihod MAX-a je bil strašen, saj je s svojim tretjeosebnim strelskim masakrom in v MATRICI podobnem časovnem ustavljanjem tu imenovan bullet – time (take stvari smo do sedaj videli samo v prej omenjenem filmu Matrici) presegel vsa pričakovanja in s tem je navduševal še tako zahtevnega igralca.

Ker pa je bil prvi del Bolečine za marsikaterega igralca prekratek in je hotel še, se je razvojna skupina REMEDY (v skupini so glavni Finci – pa sem misli da znajo suomiji igrati samo hokej) odločila za nadaljevanje te odlične strelske igre in ji pripela naslov MAX PAYNE 2– THE FALL OF MAX PAYNE. Ker je bil prvi del streljačine skoraj popolna igra, so se Finci odločili da v igro ne bodo vrivali nekakšne hude spremembe in jo bodo le malo okrancali.

Torej kar se tiče igre. Ko končamo z inštalacijo igre in jo seveda zaženemo se nam najprej odpre okence z nastavitvami. To je najbolje pustiti pri miru, saj računalo na katerem delate sam najbolje ve kaj zmore. Potem pritisnemo play in igra se nam odpre. Na začetku se nam odvrti začetna sekvenca, ki nam pokaže Payna, ki menja saržerje v počasnem posnetku. To pa je za začetek tudi vse. Potem se nam odpre osnovni meni, kjer je na izbiro nekaj stvari in sicer how to play, ki nam pokaže vse tipke ki jih bomo rabili pri igranju, potem imamo tu še predogled zgodbe iz prvega dela te igre, ki je tu kot nekakšen uvod za nadaljevanje (in pa če slučajno niste igrali prvega dela, ali pa ste zgodbo pozabili), potem imamo tu še nastavitve igranja, kjer nastavljamo naš merek, zvok, grafiko ter tipke za upravljanje našega junaka in pa seveda najpomembnejši del, kje začnemo novo igro. Na začetku imamo možnot igranja le na najlažji stopnji detective, kasneje ko pa obrnemo to stopnjo imamo na voljo pa še težje stopnje kot sta hard – boiled in pa dead on arrival (mrtvi ob prihodu).

Zgodba se začne v bistvu na koncu, kar pomeni, da Max Payne zgodbo zopet pripoveduje. Začnemo v bolnišnici kjer se ranjeni v bistvu totalno razrajdani Max-i zbudi iz spanja in ga ravno napadejo sovragi. Nekja jih moramo pobiti potlej pa izgubimo vse orožje v dvigalu in pridemo v mrtvašnico, kjer leži mrtva policajka in takrat začne Bolečina razmišljati kaj vse se je zgodilo. V bistu se tukaj postavimo na začetek štorije, kjer se je končal prvi del. Čas dogajanja v MAX PAYNE 2 je le nekaj mesecev po tistem ko je moral Max ubiti neko ženko ki je prodajala mamila. Po tistem dogodku se je naš junak znova pridružil Newyorški policiji, kjer je spet opravljal svoje staro policijsko delo. Na pomoč ga pokliče njegov stari ruski kolega Vladimir, katerega so napadli člani neke mafijske organizacije. Njega rešimo pred čistilcem (mafijci preoblečeni v loščatorje) in potem nadaljujemo s tem primerom, saj hočemo izvedeti za koga pravzaprav gre. Med igranjem se nam kaj kmalu pridruži punčara po imenu MONA SAX, v katero je Max potem tudi čustveno navezan. To dekle tudi mi sami upravljamo v nekaj stopnjah, kjer ponavadi ščitimo Maxa iz višjih pozicij. Mono je zelo luštno kontrolirati, saj ima nekj gibov več kot pa Max, kot naprimer premet nazaj in pa naprej, sicer pa imamo isto pri njej bullet – time in pa streljaj na vse živo. Glede orožja je tokrat bolj malo novosti saj ostajajo orožja enaka kot v prvem delu (granate, šibrovka, dve pištoli, uziji itd.) je pa seveda nekaj izjem kot so naprimer MP5 (kratka puška za majhne prostore), kalašnikov (močna puška za odstranjevanje možakarjev z zaščitnimi jopiči), striker (močna šibrovka), dragunov (snajperka, ki jo uporablja Mona) in pa sploh novost npr. če nam zmanjka streliva za orožja lahko sedaj tepemo tudi s kopiti od pušk a se to ne bo zgodilo saj je municije vedno dovolj, vzeli pa so nam bljuvalnik granat kar sem v igri zelo pogrešal. Zdravimo se tako kot v prvem delu in sicer s tabletami proti bolečinami, ki jih ponavadi dobivamo na straniščih. Toda vsa ta orožja s polno streliva ne pomagajo Maxu da bi rešil svojo depresijo, saj mu končni fazi zopet ubijejo vse ljubljene (v prvem delu mu pobijejo družino sedaj Mono) in to tisti ljudje, ki jih je imel za prijatelje in sicer Vladimir, ki pa na koncu dobi svojo prcijo lastnega govna. Tako da naš junak ostane v bistvu brez vsega, kar mu je bilo ljubu le še pištoli ima samo zase.

Stopnje so zelo raznolike,saj se vse dogaja na različnih lokacijah npr. v ulicah, v stanovanjskih blokih itd., tako, da vam ne bo treba skrbeti da bi se igre naveličali, naveličali pa se je ne boste predvsem zaradi tega ker je špil enostavno prekratek saj ima le tri poglavja in v vsakem od poglavij ima po devet stopenj (med temi stopnjami so tudi prologi oziroma zgodba) kar znese pri povprečnem igralcu približno deset ur igre, kar je eden največjih minusov v tej igri. Če avtorji že naredijo super igro jo ponavadi s čim pokvarijo in največkrat je problem prav v dolžini igre. Izboljšali so tudi grafiko (kar se kar pošteno pozna pri minimalni konfiguraciji), saj so modeli ljudekov zelo natančno izdelani, tudi stvri v igri so precej natančni, premaknemo lahko vsako stvar v katero se zaletimo naprimer zbijamo škatle iz višjih pozicij primikamo sode itd. Ni velike razlike iz prvega dela ampak nekaj pa je, kar je tudi edino pravilno, saj bi s preveč spremembami lahko igro uničili. Bullet – time ostaja isti z eno spremembo in sicer da imajo sedaj sovragi iste možnosti pri počasnem posnetku kot vi (ista hitrost merjenja in gibanja) kar malo ojača težavnost, so pa naredili še eno spremembo in sicer lahko sedaj upravljamo tudi Mono, kar je prava poživitev. Zgodba se nam razlaga preko stripovskega načina tako kot v prvem delu. Glasbena spremljava pa je za v to igro zelo ustrezna, saj nazorno prikazuje Max-ovo bolečino ob vseh njegovih izgubah. Tudi zvočni efekti so zelo realistični, saj ima vsako orožje tak zvok kot v realnosti.

Če pa že obrnemo vse težavnostne stopnje in se igre še nismo naveličali pa imamo tu še dva dodatna izziva. To sta NEW YORK MINUTE in pa DEAD MAN WALKING. New York Minute je mod, v katerem mi tekmujemo s časom. Pred vsako stopnjo se nam na začetku prikaže ura, ki nam meri koliko čas se zadržujemo v tej sobi. Pobijanje sovražnikov nam čas zbija in če uporabljamo bullet time se hitrost tiktakanja ure sorazmerno zmanjša s počasnim posnetkom. Prav tako se čas igranja med predvajanjem vmesnih sekvenc ustavi in pri tem ne zgubljamo časa. Vsi časi končanih stopenj se shranijo in lahko naslednjič ta čas popravljate. V igri je veliko bljižnic, ki jih lahko uberete zato le hitro do njih za čim boljši čas. Dead Man Walking pa je nekaj takšnega kot deatmatch pri Unrealu. Smrt je neizogibna, saj vsak ki ga pokončate ponovno vstane od mrtvih. Bistvo tega moda je, da naberete čim več točk, to pa storite tako, da pobijete čim več ljudekov ki vas sovražijo. Priporočljivo v tem modu je, da do konca izkoristite bullet time, saj boste lahko le tako nadzorovali neustrašno hordo sovragov.

Če na hitro obnovim zgornjo vsebino je MAX PAYNE 2 z odliko nadomestil svoj izvirnik in je bil pri tem celo nekoliko izboljšan. Slaba stran pa je seveda dožina igre, ki nas s svojo kratkostjo le dodobra porajca a to je tudi vse. Avtorji igre pa so v zaključni špici že napisali, da bo Max Payne kmalu zopet odšel na križarski pohod nad sovragi.