Poglej poglej. Saj ne da nismo
pričakovali, Medalja časti se je namreč odlično prodajala skozi zadnji dve leti, pa
vendar bi bil mogoče čas da se kopičenje novih in novih dodetin počasi preneha. A temu
ni tako in najbrž se najde kdo med vami ki temu z veseljem pritrdi. No, veliki založnik
Electronic Arts se strinja z vami tako, da se je odločil poizkusiti še v drugo, tokrat z
nekoliko drugačnim miksom zraka, zemlje, vode in krvi, kljub temu pa ostaja vonj smodnika
isti.
Brekthrough, kot so poimenovali novi dodatek, nam prinaša novega
junaka Johna Bakerja. Fant je sicer še moker pod nosom, saj je prispel v Afriko s prvim
poletom preko luže, pa vendar je poba talentiran pokalec švabov. Takisto poseduje stil,
skozi igranje 11-ih novih misij pa dobiš občutek, da postaja vse preveč mahnjen na
mačovski stil ala Rambo. Kje ti je timski duh kolega, vojne ne moreš izboriti sam, ali
pač. Hja, pekač očitno lahko, saj bo najprvo pošteno podkuril odličnemu strategu inu
generalu Rommlu, ki ga je v resnični vojni predvsem zjebala slaba podpora Adolfa v smislu
sveže hrane za njegove "litl tenke", puškete in lačne vojščake. Ali pa je
za vsem stal naš Džoni? Kdo bi vedel, vemo le, da po zmedi v Afriki Baker odplava na
Sicilijo, na porcijo makaronov, popokat nekaj fašistov "onda odoh on" v srčiko
babjega škornja imenovanega Italija. V makaronlendu naskakujemo Rim, kajpak se ne
drenjamo s preostalimi vojščaki, mi smo elita, ki se tepažka v ozadju in tudi ornk
naskoči lepo "talijansko" mestece.
Podobno sklamfano štorijo smo iz EA-je že dobili, pred nekaj
časa, ko so ponudili dodatek za Battlefield 1942 in so nas peljali preko Afrike do Rima v
Italiji. Vendar ni zamere. Breakthrough se pač trudi vsaj delno držati prvotne
zgodovine, čeprav navkljub pravilnim štartom kmalu pijano zapelje v jarek svoje
domišljije. Vredu, vredu, ni panike. Gremo pač po tej poti. Kljub vsemu pa se mi zdi
neumno, da EA fura "realizem", če igra v končni fazi nima nobene konkretne
zgodbovne niti (izvzemši dejstva, da se vsi borimo za zmago oz. konec vojne). Počnemo,
kar pač počnemo, zato da lahko kaj počnemo in če tega ne počnemo dovolj dobro, bomo
to počeli vse dokler tega ne bo potrebno več početi. Zastopiš? Ne! Tudi prav.
Brekthrough prinaša še nebroj zanimivosti a žal tudi neumnosti.
Možno bo vozikanje z džipi, pa malimi tanki in za nameček celo z dvokolesnikom, ki k
sreči ni bicikil, saj bi Džonija najbrž izdalo srce ako ga prej ne najde kugla sil osi.
Takisto potapljamo ladjice, uničujemo topničke, nekaj tankov odpošljemo v predelavo za
štaro železo, drugače pa spuščamo predvsem kri, ki bo na najlažji težavnosti
stopnji bolj ali manj švabska inu fašistična (ni švica spljoh), dočim na najtežji
varjanti postane igra precej zajebana in bo bolj ali manj rdeče špricalo od vas.
Rešitev je shranjevanje in nalaganje, pa potem tako do cilja. Žal mi je a druge pomoči
ni. Že res, da so številne podobne igre ta problem rešile z odlično uravnoteženostjo
med težavnostnimi stopnjami, ne da bi iz špila napravili kup fustrirajoče kode, a
avtorji so si Breakthrough zamislili tako in pika.
V lepem spominu ostajajo tudi bitke v Afriki, kjer puščavski vihar
napravi vidljivost skorajda nično, na tebi pa ostane le, da slediš zvoku, ki je
mimogrede všečen za bobniče in popokaš krdelo. Takisto je zanimivo tepežkanje na
prevrnjeni ladji in pa smukanje v mestecu Monte Cassino. Najdi dobro zamaskirane nemške
topničke, nato domoliraj slehernega in osreči zaveznike. Precej napeto je tudi v končni
bitki, kjer vse skupaj postane glasno pokanje in dretje z vseh strani švabi pa durh na
durh po tebi...
... To pa je tudi vse s čemer ima Brekthrough razveseliti. Že v
originalu so se sovražno nastrojeni vojščaki velikokrat vzeli od kdove kod, a za tisit
čas je bila igra odlična, samo skriptirano vpadanje sovražnikov pa ni bilo tako očitno
kot je danes. In temu je krivo dvoje; TKO je na tem področju precej bolj zasral kot
takrat 2015 in pa igralci smo dve leti starejši in ne padamo več na dotične fore. Če
mi nekdo ob pobranem paketu nameče od nikoder deset švabov, ki jih moram popokat, nato
pa se ob ponovitvi izogibam paketa kot hudič križa, vojakov pa od nikjer jaz pa durh do
konca misije, to zame ni realen iziv. Sprožilci dogodkov bi morali biti pak bolj smotrno
nametani kot so. Med drugim pa sovragi skačejo pred ogenj kot kure. Spomin na prvotni
Medal of Honor resda ni ravno svež, a kolikor ga je ostalo ta ne pomni, da bi se tamkaj
soldati obnašali tako stupidno. Naj me kdo ošvrcne, vendar so svoj časa švabi iskali
zavetje pred mojimi metki. Pa moji pomagači velikorat čakajo da elimiram shiranega
vojačka in nato se cel vod premakne nekaj metrov proti cilju. Ali pa se kolega inu švaba
onstran bojne liniji streljata deset minut, kot dvoje dec, ne da bi kdo podlegel, dočim
sam izstrelim metek ali dva in vse krvavo je...
In spet smo pri tem, da je Džoni dedec in pol ne pa njegova žena.
Dodatek je žal bolj podoben praznoglavi nažigačini kot avtentičnemu okus življenja v
času 2. svetovne vojne, ko si stal korak od naslednje mine ali nepol pokajeni cigaret do
metka v glavo. Enoigralski način žal ni pravi iziv za prave igralce.
In kdo bi si mislil, tukaj je tudi večigralsko nažiganje. Hmm...
Ne ne. Juhej je tista prava beseda! Dodetin se tukaj izkaže precej bolje in se recimo da,
že precej približa raznolikosti Battlefielda 1942. Ni vrag da se bo kaj kmalu nabralo
pisana druščina igralcev, ki bodo igro držali še lep čas pri življenju. Sicer je
večigralstvo precej podobno prej poznanemu, kljub temu pa prinaša novost v obliki novega
načina igranja Liberation. Igralci, ki so ubiti postanejo ujetniki, kot ujetniki pa
čakajo, da jih ostali igralci osvobodijo. Čim so izpuščeni iz ječe dobijo orožje inu
strelivo in boj se nadaljuje vse dokler ni sleherni vojščak za rešetko. Okusno.
Konec! No more! Stop! Halt! Das idiotische Scremer...
Ako si požulil prste v prvo dodetino, Sperhead, boš kaj kmalu
ugotovil, da Brekthrough ni nič drugega, kot malček štorijalno predelan prvi dodatek.
Mislim, zadeva se sklada z originalom, kot tudi prvim dodatkom in skupaj tvorijo lepo
igro, vendar vse skupaj ni ena igra. Plačali smo igro in plačali smo dva dodatka, ki
namesto, da bi igro popeljala še višje, jo tlačita vse nižje. Sicer ima Breakthrough
nekaj lepih in nepozabnih prijemov, vendar ti ne odtehtajo slabosti. Če si res željan
podaljšanja igralne izkušnje ne glede na slabosti, izvoli, vendar ne pričakuje preveč.
Boljša plat je večigralstvo, ki ima prihodnost in ako si še lastnik pipice v svet
interneta znaš tamkaj na divjem serverju ujeti kar nekaj lepih trenutkov.
No, pa sem že mislil, da bom odšel na ulico, odet zgolj v svoj
ljubavni tepih, dret se Yeah Baby!!
 
|
